Kučar

Skozi železno dobo se je razvoj Kučarja nadaljeval in naselbina se je razširila na vznožje hriba, kjer so nastala bivališča in obrtno železarsko območje. Kučar je tako bil pomembna strateška naselbina z metalurškimi obrtmi katerega največji zaklad je bilo železo. Najstarejše pokopališče ob Kučarju predstavljajo ravninski žgani grobovi južno od današnje vasi Grm. Zahodno od Grma se raztezata pokopališči dveh vodilnih rodov Kučarja za časa starejše železne dobe, ki so svoje umrle pokopavali v gomilah. Na obeh pokopališčih stoji skupno 62 gomil različnih velikosti zbranih v dve skupini. V enem od teh grobov je bil odkrit antenski meč, ki predstavlja začetek železne dobe na Slovenskem.

Zdi se, da je v 4. stoletju pr. n. št. Kučar prišel pod nadoblast poprej sosednjega močnega plemena Japodi (Iapodes), katerega ozemlje se je raztezalo daleč, vse do reke Une v Bosni. Pod japodsko nadoblastjo je Kučar postal skrajna severnozahodna točka japodskega ozemlja, ki je mejila na ozemlje keltskih Latobikov (Latobici) z manjšim središčem nad današnjo Metliko in jedrom ozemlja na Dolenjskem. Kot del čezkapelskih Japodov je Kučar ostal izven rimske oblasti vse do zaključka 1. stoletja pr. n. št. Oktavijan, poznejši rimski cesar Avgust, je Japode vojaško podredil leta 35 pr. n. št., s čimer je bilo tudi ozemlje današnje Bele krajine podvrženo rimski oblasti. Pod rimsko vojaško upravo v prvih desetletjih 1. stoletja n. št. je bil Kučar, tedaj že več kot tisoč let stara naselbina, opuščen.

Nova, antična ravninska naselbina, je zrasla na območju današnje vasi Otok, le nekaj kilometrov vzhodno od Kučarja. Naselbina v vasi Otok je v ožjem prostoru nasledila naselbino na Kučarju in v obdobju antike (1-4. stol. n. št.) obveljala za središče tega dela Bele krajine na katerega so se navezovale tudi manjše vasi v neposredni bližini. Nedaleč stran se je raztezala večja cesarska posest, ki jo je upravljal vilicus, upravitelj cesarskih posesti, katerega prihodki so spadali pod cesarsko hišo.

Poznoantično prebivalstvo tega ozemlja je bilo krščansko, in obstoj dveh cerkva na hribu govori, da je bila ta skupnost velika, zajela tudi več bližnjih vasi, na Kučarju pa je najverjetneje bival tudi visoki predstavnik zgodnjekrščanske cerkve. Omenja se celo možnost, da je na Kučarju bival škof, kar bi to naselbino spreminjalo v civitas, poznoantično mesto s škofovskim središčem. Cerkveno središče na severnem vrhu Kučarja je varovalo obzidje s stolpi, ki priča, da je bila naselbina ogrožena. Zaradi neznanih razlogov je bila poznoantična naselbina skupaj z zgodnjekrščanskim središčem zapuščena do začetka 6. stoletja, in v srednjem veku ni bila ponovno poseljena.

Zanimivo zgodovinsko dogajanje v destinaciji dokazujejo tudi odkriti zlatnik (2018) ter negovska čelada in vrsta drugih dragocenosti (2020) na Pezdirčevi njivi, v Podzemlju, izpod Kučarja. Verjetno se tukaj skriva še veliko bogastev, zato omenjena lokacija predstavlja pomembnejšo arheološko točko v Sloveniji in celotni srednji Evropi. Z raziskovanjem le-te bo podanih še več odgovorov o starejši železni dobi in prehodu v mlajšo železno dobo.