Znotraj ogromnega rimskega cesarstva je bila Bela krajina drobna pokrajina nekje na ali ob meji provinc Pannonia in Dalmatia. Predstavljala je podeželje, kjer so veliko večino prebivalstva predstavljale starejše skupnosti, ki so postopoma sprejemale rimsko kulturo. Pričela se je romanizacija, ki je prebivalstvo Bele krajine še močneje približala kulturi cesarstva. Pomembnejše starejše naselbine, kot na primer Črnomelj, Šlemine in Kučar so Rimljani preoblikovali in organizirali na novo; manjše naselbine, vasi, pa so pričele živeti kot del ogromnega rimskega podeželja. Bela krajina je na jugu in vzhodu omejena z reko Kolpo, v antiki pomembno reko po kateri je potekal promet in transport različnega blaga iz celega rimskega cesarstva. S trgovino in prometom po reki Kolpi je v Belo krajino nekje v začetku 4. stoletja prišlo krščanstvo.
